Warning: Creating default object from empty value in /data/splet/zizaobjemi.me/si/wp-content/themes/whitelight/functions/admin-hooks.php on line 315

Spanje v nosečnosti

Položaj spanja je v nosečnosti res pomemben, saj močno vpliva na potiskanje krvi srčne mišice. Ležanje na hrbtu ga lahko zmanjša za 25 %. Pritisk na spodnjo veno kavo, ki ga povzroči maternica, zmanjša dotok krvi v srce, kar zmanjša utripni in minutni volumen srca.

Najbolj optimalen položaj za otroka je mamino spanje na levem boku. Zakaj?

Spanje na levem boku je za otroka najvarnejše spanje, ker:

• Tako se izboljša prekrvavitev. Volumen krvi pri enoplodni
nosečnosti naraste za 30 % do 50 %. Še večji porast je pri velikih plodovih in pri večplodni nosečnosti. Zato mamino srce opravlja veliko večjo nalogo kot jo je pred nosečnostjo.

• Otrok dobi s tem več kisika, kar je zelo pomembno za pravilen razvoj otroka v maternici.

• Otrok dobi preko popkovnice več hranilnih snovi, ker je mamino srce sposobno potiskati večjo količino hranilnih snovi in je pretok bolj optimalen.

• Boljši pretok krvi v vaše ledvice – ki so pomembne za razstrupljanje telesa. Za kitajsko medicino so ledvice najpomembnejši organ, ki skladišči našo energijo. So vrata življenja, saj dajejo energijo celi vrsti drugih sistemov v telesu, med tem tudi reproduktivnim organom. In v času nosečnosti je zelo pomembno, da delujejo pravilno in s polno močjo.

Zdravo spanje je v nosečnosti še kako pomembno za oba, tako za mamo kot za otroka! Tako iz fizičnega kot psihološkega vidika (harmonija spanja).

 

Marina P.Frangež

 

Duda – prijateljica otroku ali staršem?

»Mami, želim ti nekaj povedati, a znam le jokati.

Moj jok so moje edine besede.«

 

 

Jok je komunikacija. Jo slišimo?

Vsem je kdaj hudo. Ko se ti zgodi kaj slabega, ko te kdo užali ali prizadene, da ti gre na jok. Takrat potrebuješ dobro prijateljico, ki te je pripravljena poslušati, s teboj jokati ali te samo objeti. Takoj ti je lažje.

Sedaj pa si predstavljaj, da ti nekdo takrat, ko si v stiski ali bolečini, »vtakne« dudo v usta. Utišana si. In ko nisi slišana, se počutiš samo še slabše.

Otrok s svojim jokom opozarja nase. Tako kot vi tudi otrok ne joče brez razloga. Jok je pravzaprav njegov način komunikacije. Sama sem se pred petimi leti zavestno odločila, da z dudo ne želim utišati svojega otroka, ampak se moram naučiti razumeti jok svojega sina in iz joka razbrati njegovo sporočilo. Morda mi sporoča, da je lačen, polulan, pokakan, morda ga zebe ali mu je vroče, morda je zaležan od ležanja na boku, morda ga bolijo dlesni ali ga zvija trebušček. Morda ni lepo sanjal ali pa zgolj potrebuje tvoj dotik, objem, malo cartanja, ker je sam in prestrašen v tem novem svetu.

Otrok ima za svoj jok svoj vzrok. Tudi če vzroka ne prepoznate, bodi tam zanj. Držite ga v objemu, obrnite ga, pokukajte v pleničku, dajte mu lupčka. Včasih pa je jok ravno tisto, kar dojenček potrebuje, zato ga ne poskušajte utišati. Dajte mu varno zavetje, objem, v katerem lahko joče in se pri tem počuti varnega in slišanega.

Edini pripomoček, ki ga otrok ob rojstvu potrebuje, je mama.

In mamini ziziki, seveda. Prepričana sem, da duda otroku ni potrebna in zanj tudi ni primerna. Še več, verjamem, da je škodljiva. Še najmanj iz zdravstvenih razlogov, denimo zaradi rasti zobkov, bistveno bolj nevarna je iz čustvenega in energetskega vidika. Danes je duda postala obvezni pripomoček, ki jo starši še pred porodom prinesejo domov, razkužijo in jo pripravijo na prihod otroka. Iskanje dude je že pravi ritual. Izbirajo se vzorci, oblike, barve, materiali. Velja splošno mnenje, da otrok dudo potrebuje ali zaradi premočnega in prepogostega sesanja ali zaradi tolažbe, pogosto pa preprosto zato, da z dudo mami zagotovi nekaj prostega časa in tišine.

Toda, duda blokira stik s svetom. Zakaj? Duda je mašilo. Blokada. Prepreka. Duda zaustavi potek pogovora med otročkom in teboj. Prekine proces sporočanja, prekine izražanje občutkov, jih le potlači in ne potolaži. Tolažba je le navidezna. Z dudo otroku povemo, da se ne sme izražati, da nima te pravice, da mu to ni dovoljeno. In ker se vzorcev in obnašanja učimo že v zelo zgodnji fazi razvoja, se z dudo naučimo ravno tega. Poglejmo okrog nas, koliko ljudi ima težavo z izražanjem? Koliko se nas boji povedati, kaj mislimo in kako velik je delež tistih, ki smo bili večji del svojega življenja tihe miške brez glasu. V šoli, pred šefom, pri iskanju nove službe, pri iskanju svojega jaza, pri iskanju svojih želja in zasledovanju svojih ciljev. Seveda duda ni kriva za vse, je pa zagotovo prvi predmet, ki nam zapre usta. In odločitev zanjo je v rokah staršev, ne v izbiri otroka. Drznem si reči, da je delež otrok, ki že v prvem poizkusu sprejmejo dudo, relativno majhen, pri vseh ostalih pa se morajo starši precej potruditi, da otroka nanjo navadijo.

Edini pripomoček, ki ga otrok ob rojstvu potrebuje, je mama.

Tudi jaz sem mu jo tiščala v usta. Ves čas jo je pljuval ven, celo na bruhanje mu je šlo. Sledila sem številnim nasvetom, da je duda moja zaveznica, moja pot do počitka in zadovoljnega otroka. Sprejel jo je šele četrti večer, ko sem ga premamila s sladkim premazom, pri tem pa pazila, da je ne bi izpljunil. Naučila sem ga, da se mi ukloni, ker sem dovolj dolgo vztrajala. Ves svet, vsa popkultura, vse risanke in reklame, so mi od malega sporočale, da je duda obvezna. Pa ni! Ko me je prešinilo, da sem ga naučila, da je njegova tolažba kos silikona in plastike, predmet, ki ga je tri večere vztrajno zavračal. Tako nedolžnemu bitju, ki je šele dva tedna v mojem objemu, sem vsilila odvisnost od predmeta, pokazala nezmožnost govora in naučila, da se mora podrediti močnejšemu. S temi mislimi sem mu dudo izpulila dudo iz ust in jo zmagovalno vrgla v koš. Od takrat v petih letih tega nisem obžalovala in kasneje pri hčeri nisem niti pomislila na to, da bi jo morda potrebovala.

Soočanje z jokom.

Ko otrok joče, se najraje umaknem in se posvetim otroku. Ne dovolim, da bi zgolj zaradi dobrega počutja okolice preusmerjala otrokov jok, ga zamotila z novo situacijo ali dudo. Otroka želim razumeti in ga stisniti v svoj objem. Če otrokov jok zgolj utišamo in ga nismo sposobni poslušati, prav zagotovo otrok ne bo prejel tega, kar potrebuje in po čem kliče. Jok se bo ponavljal le tako dolgo, dokler ne bo otrok ugotovil, da enostavno ni slišan in bo ta edinstven proces izražanja enostavno izgubil ali ga kasneje izkoristil v druge namene. Ne zadušimo joka! Ne utišajmo ga. Naučimo se ga slišati in razumeti kot klic po toplini matere, klic po trenutkih, ko nas otrok potrebuje zase.

Od joka imamo dejansko korist?

Jok je posledica stresa, žalosti, čustev. Ameriški biokemik dr. William Fray, ki je solze raziskoval več desetletij, je dokazal, da so solze sredstvo za odvajanje toksinov iz telesa, hkrati pa so učinkovita antistresna terapija. Emocionalno pogojene solze imajo več hormonov, temelječih na proteinih (prolaktinu, adenokortikotropnem hormonu in naravnem analgetiku leucin enkefalinu), ki jih telo proizvaja, ko je pod stresom. Ker se otresemo teh kemikalij prek solz, se tudi bolje počutimo. Solze so torej koristne. Zakaj bi jih ustavljali z dudo?

Duda in sesalni refleks

Seveda se pogosto sliši teza o nujnosti dude pri otrocih z močnim in izrazitim sesalnim refleksom. Osebno menim, da ni dojenčka, ki bi imeli tako močan sesalni refleks, da ga mati z dojenjem ne bi mogla zadovoljiti, ali pa je delež res zelo majhen. Verjamem, da ni matere, ki ne bi mogla zadovoljiti otroka, če je o vsem dovolj poučena in če ima ob sebi podporo. A ste že kdaj videli mucko ali psička z dudo? Kljub temu, da jih je veliko in si vsi želijo maminih dojk? Če vemo, česa vse nam duda ne prinaša in zakaj za našega otroka ni dobra, potem bomo hitro našle veliko izvedljivih rešitev. Mamin ali očetov objem, skupno spanje, harmonija in mir, veliko dojenja, kengurujčkanje, nošenje in cartanje s kožo na kožo.

Duda je izbira nas staršev, ne otroka. Svojo resnico o njej vidi vsak zase. V vsakem primeru je pomembna njena uporaba in ne zloraba. Če se zanjo odločimo, se mi zdi pa nadvse pomembno in odgovorno, da vemo kdaj in zakaj jo uporabljamo ter kljub dudi slišimo kar nam otroci sporočajo.

Moja otroka sta zrasla brez dude. Kadarkoli jočeta, ju čaka objem, tolažba, pozornost. Joči, če tako čutiš. Zaupaj mi, kako se počutiš. Vedno bom ob tebi. Tudi, če te ne bom (sprva) razumela, bom tukaj in ti boš vedel, da lahko »spregovoriš” v mojem objemu. Kadarkoli in kjerkoli.

 

P.S.

 

Kadarkoli se odpre polemika o različnih praksah in načinih starševstva, slej ko prej pridemo do teze o »dobrih« in »slabih« mamah. To zavračam in sama teh besed nikoli ne uporabljam. S svojim pogledom želim samo odpirati razpravo o tem, kar je po mojem prepričanju za otroka najboljše, ker bomo samo tako lahko iskali načine različnih praks, ki tlakujejo poti našega starševskega in človeškega razvoja do zadovoljnih otrok in s tem boljše družbe. Pri tem nočem in ne obsojam tistih, ki izberejo drugačno pot, svoj lasten način, ki je nedvomno plod enako močne materinske (in starševske) ljubezni. Objem vsem.

 

Duda – prijateljica otroku ali staršem?

»Mami, želim ti nekaj povedati, a znam le jokati.
Moj jok so moje edine besede.«

Marina Popović Frangež

 

Jok je komunikacija. Jo slišimo?

Vsem je kdaj hudo. Ko se ti zgodi kaj slabega, ko te kdo užali ali prizadene, da ti gre na jok. Takrat potrebuješ dobro prijateljico, ki te je pripravljena poslušati, s teboj jokati ali te samo objeti. Takoj ti je lažje.

Sedaj pa si predstavljaj, da ti nekdo takrat, ko si v stiski ali bolečini, »vtakne« dudo v usta. Utišana si. In ko nisi slišana, se počutiš samo še slabše.

Otrok s svojim jokom opozarja nase. Tako kot vi tudi otrok ne joče brez razloga. Jok je pravzaprav njegov način komunikacije. Sama sem se pred petimi leti zavestno odločila, da z dudo ne želim utišati svojega otroka, ampak se moram naučiti razumeti jok svojega sina in iz joka razbrati njegovo sporočilo. Morda mi sporoča, da je lačen, polulan, pokakan, morda ga zebe ali mu je vroče, morda je zaležan od ležanja na boku, morda ga bolijo dlesni ali ga zvija trebušček. Morda ni lepo sanjal ali pa zgolj potrebuje tvoj dotik, objem, malo cartanja, ker je sam in prestrašen v tem novem svetu.

Otrok ima za svoj jok svoj vzrok. Tudi če vzroka ne prepoznate, bodi tam zanj. Držite ga v objemu, obrnite ga, pokukajte v pleničku, dajte mu lupčka. Včasih pa je jok ravno tisto, kar dojenček potrebuje, zato ga ne poskušajte utišati. Dajte mu varno zavetje, objem, v katerem lahko joče in se pri tem počuti varnega in slišanega.

Edini pripomoček, ki ga otrok ob rojstvu potrebuje, je mama.

In mamini ziziki, seveda. Prepričana sem, da duda otroku ni potrebna in zanj tudi ni primerna. Še več, verjamem, da je škodljiva. Še najmanj iz zdravstvenih razlogov, denimo zaradi rasti zobkov, bistveno bolj nevarna je iz čustvenega in energetskega vidika. Danes je duda postala obvezni pripomoček, ki jo starši še pred porodom prinesejo domov, razkužijo in jo pripravijo na prihod otroka. Iskanje dude je že pravi ritual. Izbirajo se vzorci, oblike, barve, materiali. Velja splošno mnenje, da otrok dudo potrebuje ali zaradi premočnega in prepogostega sesanja ali zaradi tolažbe, pogosto pa preprosto zato, da z dudo mami zagotovi nekaj prostega časa in tišine.

Toda, duda blokira stik s svetom. Zakaj? Duda je mašilo. Blokada. Prepreka. Duda zaustavi potek pogovora med otročkom in teboj. Prekine proces sporočanja, prekine izražanje občutkov, jih le potlači in ne potolaži. Tolažba je le navidezna. Z dudo otroku povemo, da se ne sme izražati, da nima te pravice, da mu to ni dovoljeno. In ker se vzorcev in obnašanja učimo že v zelo zgodnji fazi razvoja, se z dudo naučimo ravno tega. Poglejmo okrog nas, koliko ljudi ima težavo z izražanjem? Koliko se nas boji povedati, kaj mislimo in kako velik je delež tistih, ki smo bili večji del svojega življenja tihe miške brez glasu. V šoli, pred šefom, pri iskanju nove službe, pri iskanju svojega jaza, pri iskanju svojih želja in zasledovanju svojih ciljev. Seveda duda ni kriva za vse, je pa zagotovo prvi predmet, ki nam zapre usta. In odločitev zanjo je v rokah staršev, ne v izbiri otroka. Drznem si reči, da je delež otrok, ki že v prvem poizkusu sprejmejo dudo, relativno majhen, pri vseh ostalih pa se morajo starši precej potruditi, da otroka nanjo navadijo.

Edini pripomoček, ki ga otrok ob rojstvu potrebuje, je mama.

Tudi jaz sem mu jo tiščala v usta. Ves čas jo je pljuval ven, celo na bruhanje mu je šlo. Sledila sem številnim nasvetom, da je duda moja zaveznica, moja pot do počitka in zadovoljnega otroka. Sprejel jo je šele četrti večer, ko sem ga premamila s sladkim premazom, pri tem pa pazila, da je ne bi izpljunil. Naučila sem ga, da se mi ukloni, ker sem dovolj dolgo vztrajala. Ves svet, vsa popkultura, vse risanke in reklame, so mi od malega sporočale, da je duda obvezna. Pa ni! Ko me je prešinilo, da sem ga naučila, da je njegova tolažba kos silikona in plastike, predmet, ki ga je tri večere vztrajno zavračal. Tako nedolžnemu bitju, ki je šele dva tedna v mojem objemu, sem vsilila odvisnost od predmeta, pokazala nezmožnost govora in naučila, da se mora podrediti močnejšemu. S temi mislimi sem mu dudo izpulila dudo iz ust in jo zmagovalno vrgla v koš. Od takrat v petih letih tega nisem obžalovala in kasneje pri hčeri nisem niti pomislila na to, da bi jo morda potrebovala.

Soočanje z jokom.

Ko otrok joče, se najraje umaknem in se posvetim otroku. Ne dovolim, da bi zgolj zaradi dobrega počutja okolice preusmerjala otrokov jok, ga zamotila z novo situacijo ali dudo. Otroka želim razumeti in ga stisniti v svoj objem. Če otrokov jok zgolj utišamo in ga nismo sposobni poslušati, prav zagotovo otrok ne bo prejel tega, kar potrebuje in po čem kliče. Jok se bo ponavljal le tako dolgo, dokler ne bo otrok ugotovil, da enostavno ni slišan in bo ta edinstven proces izražanja enostavno izgubil ali ga kasneje izkoristil v druge namene. Ne zadušimo joka! Ne utišajmo ga. Naučimo se ga slišati in razumeti kot klic po toplini matere, klic po trenutkih, ko nas otrok potrebuje zase.

Od joka imamo dejansko korist?

Jok je posledica stresa, žalosti, čustev. Ameriški biokemik dr. William Fray, ki je solze raziskoval več desetletij, je dokazal, da so solze sredstvo za odvajanje toksinov iz telesa, hkrati pa so učinkovita antistresna terapija. Emocionalno pogojene solze imajo več hormonov, temelječih na proteinih (prolaktinu, adenokortikotropnem hormonu in naravnem analgetiku leucin enkefalinu), ki jih telo proizvaja, ko je pod stresom. Ker se otresemo teh kemikalij prek solz, se tudi bolje počutimo. Solze so torej koristne. Zakaj bi jih ustavljali z dudo?

Duda in sesalni refleks

Seveda se pogosto sliši teza o nujnosti dude pri otrocih z močnim in izrazitim sesalnim refleksom. Osebno menim, da ni dojenčka, ki bi imeli tako močan sesalni refleks, da ga mati z dojenjem ne bi mogla zadovoljiti, ali pa je delež res zelo majhen. Verjamem, da ni matere, ki ne bi mogla zadovoljiti otroka, če je o vsem dovolj poučena in če ima ob sebi podporo. A ste že kdaj videli mucko ali psička z dudo? Kljub temu, da jih je veliko in si vsi želijo maminih dojk? Če vemo, česa vse nam duda ne prinaša in zakaj za našega otroka ni dobra, potem bomo hitro našle veliko izvedljivih rešitev. Mamin ali očetov objem, skupno spanje, harmonija in mir, veliko dojenja, kengurujčkanje, nošenje in cartanje s kožo na kožo.

Duda je izbira nas staršev, ne otroka. Svojo resnico o njej vidi vsak zase. V vsakem primeru je pomembna njena uporaba in ne zloraba. Če se zanjo odločimo, se mi zdi pa nadvse pomembno in odgovorno, da vemo kdaj in zakaj jo uporabljamo ter kljub dudi slišimo kar nam otroci sporočajo.

Moja otroka sta zrasla brez dude. Kadarkoli jočeta, ju čaka objem, tolažba, pozornost. Joči, če tako čutiš. Zaupaj mi, kako se počutiš. Vedno bom ob tebi. Tudi, če te ne bom (sprva) razumela, bom tukaj in ti boš vedel, da lahko »spregovoriš” v mojem objemu. Kadarkoli in kjerkoli.

 

P.S.

 

Kadarkoli se odpre polemika o različnih praksah in načinih starševstva, slej ko prej pridemo do teze o »dobrih« in »slabih« mamah. To zavračam in sama teh besed nikoli ne uporabljam. S svojim pogledom želim samo odpirati razpravo o tem, kar je po mojem prepričanju za otroka najboljše, ker bomo samo tako lahko iskali načine različnih praks, ki tlakujejo poti našega starševskega in človeškega razvoja do zadovoljnih otrok in s tem boljše družbe. Pri tem nočem in ne obsojam tistih, ki izberejo drugačno pot, svoj lasten način, ki je nedvomno plod enako močne materinske (in starševske) ljubezni. Objem vsem.

 

Mavrično materinstvo

Normalno je, da jočeš.

Normalno je, da se zjočeš in ja, normalno je, da zakričiš in da ne zmoreš več.

Takšno stanje je normalno in DOVOLJENO.

Ko si že tako zelo utrujena in te po enem tednu pihanja na nos sin še vedno desetkrat na noč prosi, da se nos obriše, pihne pa še vedno ne, hčera zaspi ob 23 (po novem), sin se zbudi ob 5.00, med tem časom, v kuhinji pripraviš maso za palačinke za zajtrk, pospraviš kuhinjo, planiraš kosilo, opereš en stroj, likalnik zabrišeš v kot ker res ni čas za ljubimkanje z njim, tri košare perila odneseš direkt v omaro (točno tako nametane v košaro kot so priletele iz sušilca), še vsaj petkrat dojiš ponoči, je normalno, da ti gre na jok. In ob 5.00 ti otrok reče, mama glej dan je, gremo odpret novo številko. Nadaljuj z branjem →


Hit Counter provided by technology news UA-44566686-1